Pomembno je živeti za trenutke in zdaj!

V četrtek sem prejela elektronsko sporočilo od daljne sorodnice očeta, s katero si občasno piševa in ker je Francozinja, govori le francosko. Meni dopisovanje z njo pride prav, ker tako vadim jezik, njej pa je tudi fino, ker sva s sestrično Kristino edini od slovenske družine, ki nama je in bo francoščina v večni izziv. Margit mi je pisala o tem, kako želi sorodnike povabiti v Savojske Alpe, dokler njen prijatelj še vodi hotel, preden gre v zaslužen pokoj.

Pokoj. . . . zdi se tako nerealen in daleč. Iskreno, na njega niti ne pomislim. Pa vendar je življenje krog, ki se enkrat sklene in nihče od nas ne ubeži življenjskim prelomnicam, ki nas tako ali drugače zaznamujejo.

Ker je ravno januar, še vedno delam popis lanskega leta in ga kar ne uspem narediti.

Do leta 2019 imam tako mešane občutke – lomila so se kopija – včasih na svetlo stran sveta, včasih na temno. Pa vendar sem lani osvestila in ponotranjila  ključne modrosti ali spoznanja. Nič revolucionarnega nisem odkrila, nič kar ne bi bilo že znano, a štejem si za osebno zmago, da danes živim te modrosti in zaradi njih je življenje bogatejše, mirnejše in predvsem živim v trenutku in zdaj.

In do česa sem prišla:

LJUBEZEN se vedno množi in ne deli. Ljubezen je meni tako ljubo čustvo. Zaradi ljubezni se “splača živet” in zaradi ljubezni gre svet naprej. Od nekdaj verjamem v ljubezen in prepričana sem v njene zdravilne učinke. Ko enkrat odpremo srce, pa ne le do družine in partnerja, ampak za vse, kar delamo in nas obdaja, postane življenje lažje. Ljubezen zdravi in celi rane. Na koncu dneva vsi potrebujemo le globok pogled v oči, objem, toplino.

ČAS je ena tistih dragocenosti, ki se jo ne da kupiti. Največ kar lahko podarimo sebi in drugim je NAŠ ČAS. Se kdaj vprašate, komu ali čemu ga podarjate? Jaz vsak dan znova in če kje postajam res škrta (kar sicer nisem) je to pri času. Moj življenjski načrt je, da vsako leto podarim več časa sebi in svojim najbližjim. Z leti se vedno bolj cenim in čas, ki ga odmerim drugim in predvsem KOMU je vsako leto bolj premišljen.

HVALEŽNOST za vse, kar nas obdaja. Vsako jutro, ko se peljem skozi Tivoli v službo, sem hvaležna, da grem lahko  s kolesom, ter skozi park s pogledom na vzhajajoče sonce. Hvaležna sem za zdravje in hvaležna sem za vsak rojstni dan, ki ga doživim. Hvaležna sem za sobotno jutranjo kavo, ki mi jo skuha moj mož. Hvaležna sem. . . . lahko bi naštevala v nedogled. Odkar sem hvaležna, sem ponovno dobila voljo do življenja – a ni enostavno?

ČLOVEŠKI ODNOSI nam dajo krila ali pa so nam v pogubo. Lani je zagotovo iz mojega življenja odšlo več ljudi, kot pa prišlo. In počutim se lahkotno, kot balerina v svoji najboljši solistični točki. Po domače: družim se izključno z ljudmi, ki so mi »fajn«, ki me spoštujejo in s katerimi si imam kaj povedat.  Ni tukaj večje filozofije. Na tem segmentu sem morda v zadnjem letu najbolj “zrastla”, ker obdržim ljudi v svojem krogu ali jih spuščam v njega IZKLJUČNO in SAMO po moji INTUICIJI ter ne, kar mi rečejo drugi ali kar je družbeno bolj sprejemljivo. Intuicija me “za boga svetega” še ni pustila na cedilu.

That’s all folks. 

Ta štiri vodila me spremljajo tudi letos in upam, da bom lahko čez leto dodala še kakšno modrost več. Bila bi hvaležna.

Sem pa v letu 2019 tudi zamenjala službo in z njo se mi je odprl popolnoma nov horizont. Ponovno – presrečna in hvaležna. Zveni klišejsko? No, ni. Vedno sem bila del odličnih timov, ampak zdaj sem del najboljšega tima. Tako čutim in to tudi povem. Ni vse idealno, je pa delo polno izzivov, dinamično in predvsem nas sodelavke veže neverjetna energija in povezanost. Globok poklon. Obe moji sodelavki cenim zaradi njuni strokovnosti in ker jima je mar. Onidve sta točno to, kar sta mene vedno učila  starša – morda ne bomo imele jaht in milijonov na računih, bomo imele pa miren spanec in mirno vest. In to šteje. Na dolgi rok zagotovo.

In tudi ta srečnica sem, da sem lahko v preteklem letu potovala. Neprimerljivo manj, kot prejšnja leta, a sem le mama in moja Ivana (še vedno) potrebuje in želi prisotno mamo. Pa vendar sem obiskala Tel Aviv v Izrealu, ki me je navdušil s svojo odprtostjo in kozmopolitskostjo. Po dolgem času sem spet obiskala Sarajevo, ter ponovno okusila in zavonjala svobodo, ter srčnost domačinov.  Leto sem zaključila v pozni jeseni in se z družino podala na Ciper, kjer sem ugotovila, kako srečni smo, kadar smo kot družina skupaj. In ja, na Cipru bi lahko živela, ker priznam, da me tujina (še) vedno mika, da je v meni še vedno ta nemiren duh. . .

Naj zaključim z Bobom leta 2019:

“Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si speremo masko dneva.” (humanitarka in zdravnica Ninna Kozorog).

In saj veste…..ni vseeno kdo ti skuha kavo.

https://www.youtube.com/watch?v=2maMrvO3vsQ