Saturday, January 25, 2020

Pomembno je živeti za trenutke in zdaj!


V četrtek sem prejela elektronsko sporočilo od daljne sorodnice očeta, s katero si občasno piševa in ker je Francozinja, govori le francosko. Meni dopisovanje z njo pride prav, ker tako vadim jezik, njej pa je tudi fino, ker sva s sestrično Kristino edini od slovenske družine, ki nama je in bo francoščina v večni izziv. Margit mi je pisala o tem, kako želi sorodnike povabiti v Savojske Alpe, dokler njen prijatelj še vodi hotel, preden gre v zaslužen pokoj.
Pokoj. . . . zdi se tako nerealen in daleč. Iskreno, na njega niti ne pomislim. Pa vendar je življenje krog, ki se enkrat sklene in nihče od nas ne ubeži življenjskim prelomnicam, ki nas tako ali drugače zaznamujejo.
Ker je ravno januar, še vedno delam popis lanskega leta in ga kar ne uspem narediti.
Do leta 2019 imam tako mešane občutke – lomila so se kopija – včasih na svetlo stran sveta, včasih na temno. Pa vendar sem lani osvestila in ponotranjila  ključne modrosti ali spoznanja. Nič revolucionarnega nisem odkrila, nič kar ne bi bilo že znano, a štejem si za osebno zmago, da danes živim te modrosti in zaradi njih je življenje bogatejše, mirnejše in predvsem živim v trenutku in zdaj.

In do česa sem prišla:

LJUBEZEN se vedno množi in ne deli. Ljubezen je meni tako ljubo čustvo. Zaradi ljubezni se “splača živet” in zaradi ljubezni gre svet naprej. Od nekdaj verjamem v ljubezen in prepričana sem v njene zdravilne učinke. Ko enkrat odpremo srce, pa ne le do družine in partnerja, ampak za vse, kar delamo in nas obdaja, postane življenje lažje. Ljubezen zdravi in celi rane. Na koncu dneva vsi potrebujemo le globok pogled v oči, objem, toplino.

ČAS je ena tistih dragocenosti, ki se jo ne da kupiti. Največ kar lahko podarimo sebi in drugim je NAŠ ČAS. Se kdaj vprašate, komu ali čemu ga podarjate? Jaz vsak dan znova in če kje postajam res škrta (kar sicer nisem) je to pri času. Moj življenjski načrt je, da vsako leto podarim več časa sebi in svojim najbližjim. Z leti se vedno bolj cenim in čas, ki ga odmerim drugim in predvsem KOMU je vsako leto bolj premišljen.

HVALEŽNOST za vse, kar nas obdaja. Vsako jutro, ko se peljem skozi Tivoli v službo, sem hvaležna, da grem lahko  s kolesom, ter skozi park s pogledom na vzhajajoče sonce. Hvaležna sem za zdravje in hvaležna sem za vsak rojstni dan, ki ga doživim. Hvaležna sem za sobotno jutranjo kavo, ki mi jo skuha moj mož. Hvaležna sem. . . . lahko bi naštevala v nedogled. Odkar sem hvaležna, sem ponovno dobila voljo do življenja – a ni enostavno?

ČLOVEŠKI ODNOSI nam dajo krila ali pa so nam v pogubo. Lani je zagotovo iz mojega življenja odšlo več ljudi, kot pa prišlo. In počutim se lahkotno, kot balerina v svoji najboljši solistični točki. Po domače: družim se izključno z ljudmi, ki so mi »fajn«, ki me spoštujejo in s katerimi si imam kaj povedat.  Ni tukaj večje filozofije. Na tem segmentu sem morda v zadnjem letu najbolj “zrastla”, ker obdržim ljudi v svojem krogu ali jih spuščam v njega IZKLJUČNO in SAMO po moji INTUICIJI ter ne, kar mi rečejo drugi ali kar je družbeno bolj sprejemljivo. Intuicija me “za boga svetega” še ni pustila na cedilu.

That’s all folks. 

Ta štiri vodila me spremljajo tudi letos in upam, da bom lahko čez leto dodala še kakšno modrost več. Bila bi hvaležna.
Sem pa v letu 2019 tudi zamenjala službo in z njo se mi je odprl popolnoma nov horizont. Ponovno – presrečna in hvaležna. Zveni klišejsko? No, ni. Vedno sem bila del odličnih timov, ampak zdaj sem del najboljšega tima. Tako čutim in to tudi povem. Ni vse idealno, je pa delo polno izzivov, dinamično in predvsem nas sodelavke veže neverjetna energija in povezanost. Globok poklon. Obe moji sodelavki cenim zaradi njuni strokovnosti in ker jima je mar. Onidve sta točno to, kar sta mene vedno učila  starša – morda ne bomo imele jaht in milijonov na računih, bomo imele pa miren spanec in mirno vest. In to šteje. Na dolgi rok zagotovo.

In tudi ta srečnica sem, da sem lahko v preteklem letu potovala. Neprimerljivo manj, kot prejšnja leta, a sem le mama in moja Ivana (še vedno) potrebuje in želi prisotno mamo. Pa vendar sem obiskala Tel Aviv v Izrealu, ki me je navdušil s svojo odprtostjo in kozmopolitskostjo. Po dolgem času sem spet obiskala Sarajevo, ter ponovno okusila in zavonjala svobodo, ter srčnost domačinov.  Leto sem zaključila v pozni jeseni in se z družino podala na Ciper, kjer sem ugotovila, kako srečni smo, kadar smo kot družina skupaj. In ja, na Cipru bi lahko živela, ker priznam, da me tujina (še) vedno mika, da je v meni še vedno ta nemiren duh. . .


Naj zaključim z Bobom leta 2019:
“Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si speremo masko dneva.” (humanitarka in zdravnica Ninna Kozorog).

In saj veste…..ni vseeno kdo ti skuha kavo.


Wednesday, September 19, 2018

Dear Summer 2018, it was awesome. Thank you.


This Summer (July, August), we were more or less at home in Ljubljana and – believe it or not – it was great. Better than I had ever imagined. Well, we spent also time at our parents’ places, but going somewhere, as a family to mountains or seaside for example, in the end, we didn’t make it. Not even for a day. If you’d told me a year ago that I’d spend summer 2018 mostly in Ljubljana I would’ve said “You’re crazy!” or just sighed and make an angry comment that probably that it’d be the worst summer of my life.
Ha, surprise! In the end, this summer turned out to be a complete success. I spent a lot of time with my family, of course, and then with myself. I found out I have & need more time for myself than ever before. People told me, “When you get a baby, you can forget to have a time for pampering yourself.” They are so wrong.
Let me explain: when my husband and I had no kids, we spent every free moment for travelling and meeting with friends. We were moving around all the time, and sometimes I felt like I was on a roller coaster. In particular, I was completely addicted to the outside world, and being home it was – for – me obviously a big waste of time. I was also raised to believe that doing nothing or simply resting in bed and just enjoying the moment was for the weak people.
However, when we had a baby, I found out that being at home can also be fun. My baby girl forced me to stop for a while and it’s made me a calmer and happier person. Now, in my new reality, I have time for family, friends, my job and even for myself. My priorities are clearer than ever before, and I am more efficient. At work, for example, I handle hard situation more easily, find solutions more quickly and I am also wiser in communication – now I am able to wait with the answer, think about it, and then write down a polite and persuasive answer. I can say I am more present in the moment and not thinking what was in the past and how things should be in the future. Past experiences are just tool to help me solve daily challenges in the right way.
You are probably curious what I or we were do the whole long summer in the town – well, a lot of things, we cuddle, we love each other, playing piano, reading a lot, writing, cooking new things, hiking with the baby to Rožnik, Grmada and Šmarna Gora, running.
I also officially became addicted to yoga. I am practicing iyengar & high fly yoga on a daily basis. I had been doing yoga on and off for years now, but committing to it and then finding all beauties, benefits and positive dimensions of it has simply blown my mind. So, now I am in love with yoga, and my life has become perfect. I am pretty sure anyone can practice yoga but getting something more and starting to breathe with full lungs, you have to be ready to open your heart and mind. And what I love in yoga is that every practice brings you some new feelings and knowledge and you are digging deeper and deeper into yourself and soul every time. It is actually a process and yoga can give you great opportunity for personal transformation.
And that was Summer 2018, lost in time and space. Sometimes I had to check the calendar to see what the date was.
So, I never thought Summer could be so inspirational at home – also being in the city with tourists actually gives you this precious feeling you are on holidays as well. And the conclusion or the final wisdom is: it does not matter where you spend your holidays, what counts is with whom you are and if you are able to switch off everything that inhibits the calm of the mind.


Saturday, April 21, 2018

Hči je težkokategornica v količini prtljage

No tko, o materinstvu lahko napišem knjigo, ampak bi bilo precej brezpredmetno, ker kolikor mam in otrok, toliko zgodb. Zato ne mislim izumljat tople vode in biti še ena od tistih mam, ki delijo svoje nasvete. Morda se mi tudi malo ne da dajat v zobe, ker imam radikalnejša stališča, kot pa v teh časih prevladuje neko splošno mnenje.

Pa vendar sem se namuzala in nasmejala ob včerajšnem prihodu v apartma najinih prvih počitnice v dvoje (le moja hči in jaz).
Kaj je drugače? Vse je isto, le tamala je težkokategornica, kar se tiče prtljage. V apartma sem dostavila en majhen nahrbtnik, manjši kovček (velikost ročne prtljage pri nizkocenovnih letalskih prevoznikih), lupinico in voziček.

No, vse moje potrebščine so bile v nahrbtniku, ki ga imam za manjše vzpone, kot sta Nanos, Šmarka. Velik ravno toliko, da daš notri vodo in morda še kako energijsko tablico. Po novem namreč nič več ne potrebujem za vsakdan. Še največji balast so spodnje hlačke, teh naj bi bilo toliko, kolikor dni si od doma J Sem bila že prej zelo dobra v pakiranju, ker sem leta živela iz kovčka v kovček in sem vso garderobo za 14 dni počitnic spravila v ročno prtljago, ampak tole zdaj je pa rekord.

Eko, to je ena zadeva, ki mi jo do sedaj ni nihče povedal, da je “mama garderoba” zelo enostavna. Športna, lahka in zračna oblačila, ene japonke, kopalke in sončna očala. I am done!! Tako da, to je še EN VELIK PLUS za biti mama. I like it a lot!!




Monday, January 1, 2018

Na življenje brez stresa!

Na prvi dan v letu kolobarim med posteljo, kavčom in hladilnikom. Polna luna je za vogalom in mladič je malo jokav in nergav. Na sebi imam volnene nogavice, pajkice in raztegnjeno, neugledno majco. Kašljam in še vedno mi teče iz nosa. Za po vrhu vse te “nesreče”, pa še dežuje in je skrajno neseksi vreme.

Ampak. . . meni je OK! Super se mi je prekladat po stanovanju, skrita za štirimi stenami, se basat z ostanki francoske solate in počivati.

Včeraj in danes padajo želje, voščila. Največkrat si zaželimo zdravja in sreče! Hvaležna za vsako voščilo posebej in res si želim le zdravja za sebe, svoje najdražje in bljižnje. To pomeni tudi življenje z minimalnim stresom ali celo brez! Stres, novodobno zlo, ki nas žive seklja in reže. Počasi, a zagotovo. Leta, mesece, dneve, dokler se ne zlomimo.
Če imamo zaprt nos, takoj posežemo po kapljicah; če nas boli glava, po tabletah; če imamo vročino, počivamo in pijemo veliko tekočine.
Če pa smo pod stresom, napeti in razdraženi, se nam zdi stanje normalno in ne naredimo nič. Bog ne daj se odklopit od ponorelega sveta, se sprostiti v naravi, si plačati “zdravnika” za našo razpadajočo dušo, se vpisati v obnovitveni tečaj že zdavnaj pozabljenega konjička.  .  . Ni časa in ni denarja. Kako priročna izgovora. A recimo bobu bob! V resnici povesta le to, da se nimamo radi. Pika. Manjko ljubezni do sebe pa kompenziramo s tem, da smo vedno na voljo, “družabni” in se ne pogovorimo sami s sabo niti v prazničnih dneh, ker se raje zmenimo še za eno kuhano vino v mestu ali stečemo k najboljšemu sosedu po kozarec kislih kumaric in višnjev kompot.


Stresu sem napovedala vojno 3-2 leti nazaj. Bile so dobljene in izgubljene bitke. Vojno sem zmagala lani (2017) z novico, da sem noseča. Nosečnost je bila očitno dovolj močan razlog, da sem skušnjavi stresa rekla NE! V novem letu si želim, da bi  ostala “čista”. Čista od droge z imenom stres. Morda bo z Ivano lažje.



Thursday, August 17, 2017

Spremembe


Besedilo sem zapisala 8. julija 2017, otok Hvar.

Ždim v najini majhni sobi, slabih 300 metrov od obale morja, skrivajoč se pred popoldansko pripeko. Sonce se je tudi danes z vso močjo uprlo v že tako suho dalmatinsko zemljo. Piš vetra je redek pojav. Neživljenjski pogoji bivanja ne zmotijo neumornih škržatov, ki s svojo simfonijo polnijo moja ušesa. Vroče je. To leto je še posebej vroče. Vsaj meni se tako zdi. Vam ne? Ne glede na vse opisane muke, z možem te dni zaključujeva še eno morje, tokrat s hashtagom #Summer2017!
Dopust, ki se bo vpisal v zgodovino po količini prebranih knjig in neskončnih življenjskih premislekih. In tu je pravzaprav “keč” vse moje biti, trenutne harmonije in ravnovesja.

Leto dni nazaj, ko sem se po 5 letih bivanja v Bruslju vračala domov, je bilo srce popolnoma prepričano, da delam prav, glava, racijo, morda celo ego, pa so dvomili. Ne glede na moj notranji boj, sem tudi tokrat, kot vse življenjske odločitve, zaupala srcu. Srce, občutki se do sedaj niso nikoli zmotili. In ja, vem, teorija pravi drugače. . . kar naj. . 
Leto je bilo naporno: privajanje na novo (staro) okolje, kjer vladajo drugačne navade, pričakovanja in programiranje moje biti na novo realnost. Preživetveni nagon naredi svoje, prav tako adaptacija, ter čas in ta trenutek se mi zdi, da ponovno diham s polnimi pljuči, da lahko razprem krila in se realiziram v novo zgodbo, ki bo stopnico višje, kot sem si želela.
Spremembe so resnično edina konstanta v življenju in so nujna hrana za vsako razvijajočo dušo. Potrebni so le pogum, zaupanje, fokus, ter sledenje cilju. Pri tem je enako pomembna ali celo bolj, tudi pot do cilja.  

Če se obdobje “Bruslja” dokončno zapira te dni, se mi na stežaj odpirajo nova vrata, ki me vabijo v novo zgodbo. Ni bistvo v tem ali je/bo boljše, slabše, bo pa drugače. In tega se veselim. Zelo! Z Brusljem sem dobila vse potrebne lekcije in orodja, da nadaljujem svojo pot. Pot, ki je moja, kjer sem jaz ponovno jaz, zvesta sebi in svojim načelom, a izbrušena z dosedanjimi izkušnjami življenja.

Mesto Hvar, avgust 2017


Friday, May 26, 2017

Malo več kulture in uvidevnosti prosim!




Sem človek, ki neizmerno ljubi svobodo in mi je sveta. Prav zato sem velika zagovornica reda – ne v smislu obsežnejše, strožje in represivnejše zakonodaje, ampak (utopično) verjamem, da je idealen red posledica spoštovanja, empatije in občutka za sobivanje drug z drugim v družbi.
 
Zadnje čase se mi tako laično čez prst velikokrat zazdi, da sprejemamo vedno več zakonov, a na drugi strani se spopadamo z vedno večjim neredom, predvsem pa samovoljo posameznikov, ki sebe in ponavljam, le sebe postavljajo v središče sveta. Tako grobo posežejo in (z)motijo življenja tistih, ki sobivajo z njimi.
Z možem v teh lepih poletnih dneh rada po službah smukneva na Rožnik. Krasno je. V krošnjah bukve, kostanja in iglavcev si zbistriva misli, najdeva prepotreben mir, se nadihava gozdnega zraka in naposlušava ptičjih simfonij. Morava pa na najini poti prečkati Vodnikovo cesto, ki ima kar nekaj prehodov za pešce. Promet je popoldan zgoščen, vendar to še ne pomeni, da je pešcem v popoldanskih urah prepovedano ustaviti. Celo več, nazadnje je mož že konkretno stal na zebri, ko ga je gospa srednjih let obvozila (!!), pri tem pa še govorila po mobilnem telefonu. Pravzaprav ti nihče ne ustavi iz kulture, ampak ker ti mora, sicer bi te povozil, ker če hočeš priti čez cesto, si moraš svojo željo in namero dobesedno izboriti. Ne vem kakšne so vaše izkušnje, meni se tudi dogodi, da kot voznica ustavim na prehodu za pešce, toda zastonj, saj vozniki v nasproti vozečih vozilih še naprej vozijo, kot da so sami v prometu.
Taka izkustva me žalostijo in mi kažejo nizko stanje duha v družbi. Zakaj je temu tako? Ne bi bilo lepše, če bi v svoja življenja vnesli malo več mehkobe, empatije in uvidevnosti do drugih?
Gre za čisto zdravo, če hočete kmečko pamet in za take stvari niti ne bi rabili zakona, čeprav ga imamo - Zakon o varnosti cestnega prometa v 49. členu pravi:
(1) Prehodu za pešce se mora voznik približevati s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce.
(2) Na prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja policist, morajo vozniki in drugi udeleženci cestnega prometa omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj.
(3) Določbi prvega in drugega odstavka tega člena se uporabljata tudi na prehodu za pešce na kolesarski stezi ali drugi prometni površini.
(4) Z globo 300 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega ali drugega odstavka tega člena. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk.

Tako, dovolj bo.
V razmislek in v upanju na boljši jutri!
Prijeten in varen konec tedna.