Na življenje brez stresa!

Na prvi dan v letu kolobarim med posteljo, kavčom in hladilnikom. Polna luna je za vogalom in mladič je malo jokav in nergav. Na sebi imam volnene nogavice, pajkice in raztegnjeno, neugledno majco. Kašljam in še vedno mi teče iz nosa. Za po vrhu vse te “nesreče”, pa še dežuje in je skrajno neseksi vreme.

Ampak. . . meni je OK! Super se mi je prekladat po stanovanju, skrita za štirimi stenami, se basat z ostanki francoske solate in počivati.

Včeraj in danes padajo želje, voščila. Največkrat si zaželimo zdravja in sreče! Hvaležna za vsako voščilo posebej in res si želim le zdravja za sebe, svoje najdražje in bljižnje. To pomeni tudi življenje z minimalnim stresom ali celo brez! Stres, novodobno zlo, ki nas žive seklja in reže. Počasi, a zagotovo. Leta, mesece, dneve, dokler se ne zlomimo.

Če imamo zaprt nos, takoj posežemo po kapljicah; če nas boli glava, po tabletah; če imamo vročino, počivamo in pijemo veliko tekočine.

Če pa smo pod stresom, napeti in razdraženi, se nam zdi stanje normalno in ne naredimo nič. Bog ne daj se odklopit od ponorelega sveta, se sprostiti v naravi, si plačati “zdravnika” za našo razpadajočo dušo, se vpisati v obnovitveni tečaj že zdavnaj pozabljenega konjička.  .  . Ni časa in ni denarja. Kako priročna izgovora. A recimo bobu bob! V resnici povesta le to, da se nimamo radi. Pika. Manjko ljubezni do sebe pa kompenziramo s tem, da smo vedno na voljo, “družabni” in se ne pogovorimo sami s sabo niti v prazničnih dneh, ker se raje zmenimo še za eno kuhano vino v mestu ali stečemo k najboljšemu sosedu po kozarec kislih kumaric in višnjev kompot.

Stresu sem napovedala vojno 3-2 leti nazaj. Bile so dobljene in izgubljene bitke. Vojno sem zmagala lani (2017) z novico, da sem noseča. Nosečnost je bila očitno dovolj močan razlog, da sem skušnjavi stresa rekla NE! V novem letu si želim, da bi  ostala “čista”. Čista od droge z imenom stres. Morda bo z Ivano lažje.