Že dolgo nisem ustvarila nobenega zapisa, kar je posledica pomanjkanja časa na eni strani in pomanjkanje navdiha na drugi strani. Danes sem prišla po enem tednu v Bruselj in ponovno ugotovila, da me jutranji leti ubijajo. Kakorkoli, doma v Ljubljani je krasno!!! Poleg tega, da je domača postelja vedno najboljša, je tokrat omembe vreden petek, ko sem po slabih 10 letih ponovno v roke prijela klarinet in šla na vaje Pihalnega orkestra Logatec (PO Logatec).
Verjetno se sprašujete kaj me je popadlo, a naj razložim:
Letos PO praznuje 100 let in ob tej priložnosti so se godbeniki in godbenice odločili, da med svoje vrste povabijo tudi nekatere od nas, ki smo nekoč že igrali pri tem res dobrem orkestru. Povabila sem se iskreno razveselila in kljub oddaljenosti, sem brez pomisleka bila za. V petek sem se tako udeležila prve vaje. Uf, je bilo katastrofalno. Bore malo je ostalo od nekdaj moje res odlične forme. Prsti so postali okorni, stiskam grlo, igram težko, ritmično sem še bolj nestabilna kot sem že tako vseskozi bila in še bi lahko naštevala. Tudi ton, ki je bil vedno moja najmočnejša točka ni tako poln in zaokrožen, a je morda še najmanj problematičen. Vajo sem tako končala malo panično in z mislijo, da morda res nisem sposobna odigrati programa, kar mi je moj brat Aljaž že napovedal, a sem si že naslednjo minuto sestavila plan vadenja - kakšen refleks, ta je ostal! Tako sem kar uro in pol dolgo vajo naredila takoj v soboto in vadila le Sparkov Land of the long white cloud. Vadila sem od takta do takta, premišljeno, menjavala ritme in tempo, da sem malo zbudila prste, ter da sem ponovno vsaj malo dobila nadzora nad inštrumentom. Pravzaprav je ponovno vadenje inštrumenta zelo podobno mojim tekaškim začetkom - potrebni so le vztrajnost, jasen cilj in kontinuiranost.
Je pa ponovno biti del PO Logatec nostalgično, saj je v njem še vedno veliko znanih obrazov, po drugi strani pa precej drugače, saj je veliko tudi novih, mlajših godbenikov. Kar malo staro sem se na trenutke počutila. Okrog mene je bilo namreč ogromno mladih klarinetistov in prav nobenega nisem poznala. In klarinet je še vedno eden tistih inštrument, kjer smo dekleta v manjšini, pa mi je pravzaprav to kar všeč. Me je pa petkova vaja neverjetno sprostila - morda bi mogla bolj pogosto igrati, a ne prepogosto, da se ne zasitim. . . .
Veselim se že vseh skupnih vaj in veselim se koncerta, ki bo 27. aprila v Logatcu.
 |
| Naš domači muc Dimsi |
 |
| Zasnežena Ljubljana |
 |
| Del not za veliki koncert v aprilu |
No comments:
Post a Comment