Ajdini zapisi: God, I love Paris!

40.000 nas je bilo danes tako norih, da smo se podali na 21 kilometrsko odisejado po ulicah sončnega Pariza. Fantastičen občutek, ker veš, da nisi samo ti nor. Še več, eni so tako nori, da so pretekli polmaraton v 1 uri in 1 minuti. Nekateri pa smo se imeli med tekom še čas slikat, med 17 kilometrom in 19 kilometrom pa se nam je na oči kljub fantastičnemu vzdušju, spustil mrak. Mene so izdala kolena, Matejo gležnji. Moja pljuča so imela željo po še, kolena pa so mi rekla:"Solit se pojdi! Kaj nas že dve uri mučiš?" Glava pa je razglašeno telo utišala tako, da je vključila obrambni mehanizem imenovan trma in tako sva z Matejo pritekli v cilj počasi a zagotovo in v teku (!!). Grem stavit, da sva bili v ciljni ravnini bolj srečni, kot Tina Maze ob zaključku včerajšnje tekme. Na koncu je bilo božansko in nedojemljivo stanje. Ponovno sem se spustila na planet Zemlja in si na koncu le priznala, da sem "suma sumarum" uživala na mojem drugem mednarodnem polmaratonu (prvi je bil v Bruslju, maj 2012). Vzdušje je bilo fantastično, sonce nas je spremljalo, temperature pa so bile nizke in so poskrbele za pravi suhi zimski zrak.

Pariz ostaja moje najljubše večje evropsko mesto. Težko sedaj na kratko razložim zakaj ga obožujem, morda v naslednjem zapisu, a eden razlog je vsekakor mogočna arhitektura na eni strani in na drugi strani majhna, a topla stanovanja večine Parižank in Parižanov, ki pripadajo recimo temu najštevilčnejšemu srednjemu razredu. Tokrat sva bili z Matejo povabljeni na kozarček šampanjca k moji znanki Lucille. Francozi me vedno znova presenetijo s svojo drugačnostjo, "odpiljenostjo", a so topli in z veseljem delijo s tabo stanovanje, pa četudi je le-to veliko slabih 40 kvadratnih metrov. Me je pa ponovno razjezilo dejstvo, da še vedno premalo znam Francoskega jezika - ijoj, čakam na ta dan.

Krasen vikend, z zametki prihajajoče pomladi! Sedaj prav robotsko sedim na kavču, pišem in pijem šampanjec. Santé.