"Drugačen Dan" ali the "D Day"

"Poroka je ponavadi takoj za pogrebom najbolj stresen življenjski trenutek!"

Tako naju je na enem od prvih srečanj opozoril izbrani fotograf. Takrat sva bila modro tiho, a sem si sama pri sebi mislila, da za pripravo svojega poročnega dne se pa res ne mislim nervirat.

Če sva, predvsem jaz, na začetku požela posmeh, ker sva pričela z organizacijo celotnega dogodka več kot eno leto vnaprej, se je na koncu ta odločitev obrestovala. Vseeno nisva podcenjevala dejstva, da sem med letom večino časa v Bruslju in da imava oba malo prostega časa, podcenjevala nisva niti dejstva, da vsak par potrebuje čas, da identificira kakšen tip poroke si želi, ter nenazadnje nisva podcenjevala niti finančne realnosti.

Prav kmalu nama je bilo jasno, da si želiva poroko, ki bo nama in ne nujno tudi drugim po meri!

Pregledala sem milijone tujih(!) blogov in se načudila vsej izvirnosti parov. Slovenci smo pri porokah res še vedno preveč naslonjeni na tradicijo, nama pa to ni dišalo. Najprej sva črtala postavljanje mlajev in tako imenovane "šrange". Oba običaja sta mi že od nekdaj tuja in preživeta. Na veliko osuplost najinega sorodstva sva črtala piškote in razno pecivo. Vse mame in tete se ponavadi ponujajo, da spečejo breskvice, kokosove poljubčke, potice, vaniljeve krhlje, makove kockice. . . Roko na srce: na koncu je ta peka vsem odveč, na predvečer poroke se po možnosti še vsi skregajo kdo bo sedaj nesel te piškote na dogovorjeno mesto, po poroki se jih ponuja vsem po vasi, čez en teden romajo v koš. In nenazadnje, komu za vraga pravzaprav paše jest te piškote sredi poletja? Črtala sva tudi naprsne šopke, moj-nevestin šopek in cvetje nasploh. Naprsni šopki gredo po tihem na živce vsem - moškim zato, ker jih niso navajeni nositi, nam ženskam so ponavadi še kar simpatični, a se vedno bojimo, da nam bodo poškodovali po meri narejeno obleko iz brušene svile, po polnoči pa jih ponavadi že vsi izgubimo. Še najbolj nenavadno se mi je bilo odreči šopku, ker to pa res nisem zaznala še pri nobeni nevesti. Vam pa ne znam povedati, kako me je živcirala misel, da bi morala celo popoldne (niti ne cel dan, pričeli smo namreč šele ob 17.00 uri) držati v rokah šopek. Sigurno bi ga nekje pozabila še pred koncem večerje in spet bi bilo izredno stanje in panika. Cvetju sva se dokončno odpovedala po tem, ko sva izbrala restavracijo Strelec, ki je že sama po sebi tako čudovita, da ne potrebuje nobenega okrasa, da ne omenjam, da so bili Kogojevi (Oskarjevi) konji na mizah neprimerljivo boljši nadomestek.

Nato, moja poročna obleka ni bila bela. Zgolj moja muha, ker sem se vedno spraševala, da zakaj hudiča mora biti poročna obleka bela? Sicer bi mi pristajala, ker sem temnejše polti, ampak na slikah pa bolje izpade kaka druga barva in na sploh sem barvita in težim k barvam, tako, da tudi tu ni šlo brez njih.

Ogromno pozornosti sva namenila izbiri hrane, saj je le-ta visoko na najini prioritetni lestvici tudi sicer. Zaželela sva si skrbno in okusno pripravljene jedi. 
In na koncu - zaželela sva si žur z DJ-jem in ne z glasbeno skupino, ter z minimalnim številom domače glasbe, za kar sva požela nekaj kritik, ampak hej, dan je bil primarno najin in tu sva si privoščila vso svobodo.

In na koncu je najin poročni dan uspel tako, kot sva si želela: po najinih željah! Sorodniki ter prijatelji so razumeli ali vsaj poskušali razumeti in so bili. . .  fantastični svati. V celem dnevu se nama je dogodila ena sama organizacijska napaka, pa še na to nisva mogla vplivati v vnaprej - si pa varnostniki včasih resnično vzamejo več pristojnosti, kot so zaprošeni. Škoda, to je bil edini spodrsljaj, ki je bil resnično nepotreben.

In kako nama je šla od rok organizacija?

Gladko in brez večjih težav, v veliko pomoč nama je bil organizacijski background z mojimi prijateljicami AAA , ki so poskrbele za malenkosti, ideje, za manjše manevre na sami poroki.

Najhitreje sva izbrala najini priči - Vatroslav je prosil brata Zvoneta, jaz nekdanjega sodelavca in danes dobrega prijatelja Paskala. Zaradi specifičnosti služb obeh, je bilo potrebno kar nekaj usklajevanja. Uf, kako samoumevno nam je, da so ljudje ob sobotah prosti. Obe priči sva o dogodku obvestila 9 mesecev prej in še smo bili primorani spreminjat datum (iz prvotnega 24. na 31. avgust). Zato  toliko bolj ceniva aganžma obeh, da sta bila na zadnji dan avgusta z nama.

Največ časa pa sva porabila za iskanje poročnega kraja in prave restavracije. Kje se poročiti v Sloveniji? Ugotovila sva, da je pestra ponudba restavracij s klasičnimi meniji. Pestra ponudba je tudi restavracij višjega cenovnega razreda, potem pa malo zmanjka. Zmanjka za vse tiste nekje vmes. Manjka vmesni del, kjer je hrana na nivoju, a cenovno sprejemljiva. Želja, da se poročiva na morju, se je po 4 mesecih iskanja izjalovila in se nazadnje poparjena od groznih ponudb in odnosa ponudnikov na Obali vrnila v Ljubljano. V Ljubljani se trudijo za vsakega gosta, ter tudi pri cenah so se bili pripravljeni pogajati. Po ožjem izboru Nebotičnika in hotela Union, je čisto na koncu prišel predlog najinih prijateljev, da poskusiva novo restavracijo na gradu od Kaval Groupa "Strelec". Ko sva prvič vstopila v omenjeno restavracijo in nato v njej še jedla, je bila to ljubezen na prvi pogled. Vauuuu. Ena najlepših restavracij v Ljubljani, s fantastičnim pogledom, elitno lokacijo in božansko hrano, ki jo ustvarja chef Igor Jagodic. Restavracija je resnično majhna, a nama je bila tako všeč, da sva bila pripravljena prilagoditi tudi število gostov. Spodaj vam pripenjam menijski list, da dobite občutek kakšne dobrote za zelo sprejemljivo ceno varijo v stolpu strelcev. Odzivi najinih gostov so bili nad hrano pohvalni. Pravi užitek je večerjati v omenjeni restavraciji, saj je vse tako profesionalno in na nivoju. Imeli boste vseskozi poln kozarec, pa ne boste niti opazili, kdaj vam ga je natakar uspel naliti. Jaz sem popolnoma zaljubljena tudi v krasno oblikovano osrednje svetilo - oblika polža, ki me spominja na neskončnost.

Zabava se je nadaljevala v kleti gradu, kjer so se nama pridružili še prijatelji in sodelavci. Tam smo nazdravljali ob mojitu, cubi libre in ostalih klubskih pijačah. Svate sva presenetila še z najinim poročnim jivom in oni naju s kupom glasbenih presenečnj. Bilo je luštno in kdor je želel, se je imel fino.

Spomini so še sveži, a sedaj pa že malo čakava tudi najine slike. Veseliva se tistih iz centra Ljubljane in Metelkove. Poročam ;-)

 

Meni

 

Restavracija STRELEC
Vir fotografije: www.visitljubljana.com