Nikoli več tako daleč!

 

"Jei, po dveh tednih spet v Evropi in jaaaa tudi doma je lepo!"

To je bila moja prva misel ob pristanku na beneško letališče v nedeljo, 5.januarja.  Potem so moje misli in moje noge tekle proti Go-Optiju, ki naju je že čakal (sva namreč zamujala). Na poti sva bila  več kot 30 ur in res si nisva želela zamuditi najinega prevoza!

Kot zanalašč, se mi je prvič zgodilo, da mi je Go-Opti javil, da naju poberejo takoj ob javljeni uri. Šit! Ponavadi vedno čakam dve ali dve uri in pol, a tokrat, ko bi res potrebovala malo več časa, pa takole! Pa še letala so vsa po vrsti zamujala. Zamudo letala sem jim javila že iz Dohe in hvala bogu, so bili tudi tokrat fleksibilni, prijazni in so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so naju počakali, pa čeprav je čisto moja napaka, saj sem ob prijavi napisala, da sem lahko zunaj v petih minutah od pristanka letala. No, kje sem si mislila, da mi tokrat ne bo potrebno čakati tisti dve uri. Obljubljam sama sebi, javno, da bom od sedaj naprej vedno v on-line obrazec zapisala čas pristanka plus 20 minut. Najin naslednji prevoz bi bil namreč šele 8.5 ure kasneje in res se mi ni več dalo it tekmovanja, kdo potuje največ ur. Uf, dobro se nama je izšlo. Več sreče kot pameti se temu reče.

Se mi je pa na tem potovanju prvič zgodilo, da sem bila od letenja tako utrujena, da mi je bilo slabo in da mi je šlo kar malo na jok, ko sem pomislila, da bom dan kasneje SPET na letalu (via Ljubljana - Bruselj)! Blah..... In kar en teden po potovanju se me je držala ideja, ki sem jo še glasno razglašala naokrog: "Nikoli več tako daleč! NIKOLI!"

No, to je izjava v smislu:"Nikoli več ne bom pil/-a!" Prav dolgo se te ne drži in zdaj že načrtujem kaj bi lahko bila naslednja destinacija, če......in ko......

 

Sedaj vas verjetno že zanima od kje sva jo primahala, da je bila pot tako dolga.

Že po družabnih medijih ste lahko videli, da sva kuhančke zamenjala za koktejle, bunde za kopalke in tako najino posebno leto 2013, zaključila s poročnim potovanjem na Bali in Lombok (Indonezija). Vtisi?

Ni besed. Indonezija se te dotakne - dežela, ki te umiri in te prisili, da se resno vprašaš o svoji biti v našem zahodnem svetu. Prebrala sem približno 1000 strani (2 knjigi) in uspelo mi ni niti enkrat pokukat na službeni mail. Recite karkoli hočete, ampak zame je to uspeh in mislim, da bom še kdaj ponovila, da bom svojim sodelavcem privoščila mir pred sabo ;-)

Bali naju sicer res ni navdušil s plažami (izjema sta bila Gili otoka Air in Meno, kjer je sanjsko), naju pa je navdušil s kulturo, duhovnostjo, božansko hrano, naravo, arhitekturo, s spokojnostjo, cestnim živ žavom in ljudmi. Na ljudeh namreč vidiš en sam nasmeh in sproščenost. Pa te floskule so pisale v vsakem vodiču, pa jih nisem jemala resno, ampak Bali je res en tak topel otok! In ne le po temperaturah!



Fasciniralo naju je višje ležeče mesto Ubud! Uf, fascinantno umetniško mesto. Še boljše, kot Chiang Mai na Tajskem. Morda tudi zato, ker sva spala v Honeymoon Guesthauses - tu bi lahko človek brez problema meditiral tedne, bral knjige in kuhal z Judej. Udeležila sva se namreč tudi kuharskega tečaja azijske kuhinje in bilo je nad pričakovanji. Učila nas je nadvse nasmejana, zgovorna in srčna Balijka. Kako energijo je imela in kako veselje do življenja. Vauuuu. Inspirativno!!! In tudi na naslednjih potovanjih, mislim, da nama kuharski tečaj ne uide - je prijeten način druženja in širjenja obzorij.

Če še ostanem pri Honeymoon Guesthauses - to so absolutno prenočišča, ki jih res priporočava. Imaš občutek, da si v templju s prekrasnim vrtom. In vse njihove slike na spletni strani so resnične in realne - Točno tako je. In mislim, da je bil Ubud kot celota vrhunec najinega potovanja.

 

 

Omenila sem že Gili islands, ki sva jih obiskala iz Lomboka (1 ura z manjšim čolnom). Prosila sva tamkajšnjega domačina, da naju zapelje do otokov, da malo "posnorklava". Počutila sem se kot v svakovem akvariju - brat od Vatroslava ima namreč doma velik akvarij s tropskimi ribami, ki jih vedno občudujem kakšnih oblik in barv so. No, zdaj sem plavala z njimi in se tako čudila, da sem pozabila na čas in me je ekvatorsko sonce pošteno opeklo. In tudi jaz sem končno okusila, kaj pomeni, da te peče od sonca. Hja, pa res ni prijetno, no! In tudi nobena aloja vera ne pomaga. Takoj naslednji dan, sem olje s faktorjem 6, zamenjala za sončno kremo s faktorjem 20. Iz Lomboka sva se z notranjim letom vrnila na Bali in novo leto preživela v delfinjem zalivu - Lovini, kjer pa sva spoznala dva Balkanca, ki sta svoj prostor pod soncem našla v Avstraliji približno 20-25 let nazaj. No, pa je bilo kot doma :-) Ogromno "naše" glasbe, koktejlov, kopanja in neumnosti!