S - K - A - R - U - Č - N - A

Pa smo spet na začetku - januar in piše se leto 2015 - kaj bo prinelo ne vem in se prvič v življenju ne želim ubadati s tem vprašanjem. Sem na pragu 30. in v svoji koži se počutim bolje, kot kdajkoli prej. Čemu se torej spraševati? :-)

No, bolj kot o sebi, bi danes rada delila izkušnjo iz dobro znane gostilne Skaručna. Tja se je naš bruseljski "gang" (sicer v pomanjkljivi zasedbi - Jošt, Lina, naslednjič ne uideta) odpravil tik pred božičem, ko smo končno vsi prileteli domov.

O gostilni sem pred obiskom že toliko slišala, da nisem imela nikakršnih pričakovanj - v denarnico sem miže stisnila 100 eur in se odločila, da bo to večer uživancije, smeha in predajanje užitkom dobre hrane in pijače.

Pa pojdimo od začetka:

Ob našem prihodu je bil “šank” poln drugih gostov in za trenutek se mi je čez možgane sprehodila slutnja, da bo to masovka – in bila sem daleč od tega, da bi si jo želela. Ob vstopu sem takoj premerila osebje in opazila, da so tudi oni nas opazili in premerili – tisti trenutek, ko gazda ponudi aperitiv samo zato, da stopi v stik s tabo in da te začuti iz kakšnega testa si ali je družba. Začetek je bil spodbuden in preden smo sploooooh sedli za mizo je minilo kar nekaj časa in padlo že tudi kar nekaj “kratkih”.

Največji plus dam gostilni za ločene prostore, noro dobro glasbo in dimljeno postrv s hrenom!

Ni ga lepšega, da je zaključena družba nastanjena v svoji sobi, kjer ni potrebno paziti na jakost smeha, na teme pogovorov in na nenavadne manevre, ki se utegnejo dogoditi. V ločenem prostoru je praktično dovoljeno vse. Počutila sem se kot doma, s prijatelji, le da so nas stregli. Glasba se je vrtela na dobre stare vinilke, od klasike, domače, rocka, opere - tega še nisem doživela in moram reči, da paše – je drugačno in daje občutek pristnosti. Hrana - hrana je domača, preposta, prvinska. Dodatno začimbo ji da gazda Slavko, ki jo postreže na svojstven način – način, ki ga moraš preprosto sprejeti, drugače znajo nastati težave. Jelena nam je razsekal pred očmi tako neelegantno, da smo ga imeli več na oblekah, kot na krožnikih, vendar pa se bom sedaj vedno, ko bom naslednjič nosila obleko iz tega večera, spomnila na Skaručno in si posledično priklicala v spomin nadvse prijetno druženje. Od jedi mi je sicer v spominu najbolj ostala dimljena zlatovščica, ki je bila res okusna in bi si ta trenutek privoščila še eno, z dobrim kozarcem belega vina. Ko smo že pri vinih – stregli so nam vina po njihovem izboru - dobila sem vtis, da prisegajo na naravna vina, pridelana po čim bolj naravnih postopkih, s čim manj dodatki. Nisem bila impresionirana in niso bila čisto po mojem okusu. Še najbolj mi je pasalo rdeče, ki so nam ga postregli pri jelenu, pa sicer nisem ljubiteljica rdečih. Moram pa priznati - naslednji dan me ni bolela glava!!

Splošni vtis:

Gostilna ni za vsak dan, je pa odlična za tja in sem, v odlični družbi, ki se zna in želi zabavati. Svetujem tudi, da se egoti pustijo doma in se enostavno pustite zapeljati osebju v gostilni. Gazda je pred našim odhodom omagal, kar morda ni najbolje za ugled gostilne, a recimo, da smo vsi le ljudje in se zgodi in smo se tako počutili še bolj domače. In najpomembnejši nasvet: v Skaručno se pride, še bolj pa odide, z organiziranim prevozom.

Priporočam!!

Mi :-) Foto: M.B.