Letu v slovo – tokrat drugače.

December. Prazniki. Prelep čas in misli hočeš nočeš uhajajo k bilanci. Ne morem si pomagati – to sem jaz. Vse analizirati in se ponovno sprehoditi od meseca do meseca. Bilo je bogato leto v vseh ozirih. Tako bogato, da sem si zaželela za božično novoletne praznike biti “le” doma.

Še sama si težko verjamem, da sem novembrsko odločitev dejansko realizirala in mislim da po 15 letih ponovno našla največjo srečo v domačem zavetju. Tako lepo je, da si želim, da prazniki ne bi nikoli minili. Naklučje ali zgolj moja nerodnost sta poskrbeli, da sem na božič ostala (še) brez telefona. Danes me je mož vprašal, če ga greva iskat, pa sem rekla, da ne in da ga bova dvignila po novem letu.

Kakšen privilegij. Biti samo doma, z možem, brez odvisnosti s povezanostjo z zunanjim svetom in početi stvari, za katere vedno zmanjka časa – le berem, se cartam in spim. Veliko spim. Ogromno spim. Kot, da sem prišla v vseh letih norenja do limita, ko se je potrebno ustaviti in malo resetirati. In telo mi je hvaležno.

Zato si za leto 2016 želim:

•            ne želim zapravljati svojega časa in energije za nepomembne stvari,
•       da bi znala ločevati med pomembnim in nepomembnim,
•       zaznati polnost slehernega trenutka in živeti za zdaj,
•       paziti na svoje zdravje in si znati vzeti čas zase,
•       početi stvari, ki jih imam rada, me bogatijo in poosebljajo.

Že Gregorčič je rekel, da življenje ni praznik, vendar nas le-to uči in vedno znova spominja in opominja na to, da ne pozabimo kdo in kaj v resnici smo. Srečno!