Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega.

(Nova Zaveza, Janez, 13:34)

Zato so farizeji in pismouki godrnjali: »Ta človek sprejema grešnike in z njimi jé.«

(Nova zaveza, Luka, 15:2)

Predvsem pa se med seboj močno ljubite, ker ljubezen pokriva množico grehov.

(Nova zaveza, Peter, 4:8)

Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ljubezen ni ljubosumna, se ne baha, se ne napihuje, se ne vede nespodobno, ne išče svojih koristi, se ne da razdražiti. Ne zapisuje si hudega. Ne veseli se nepravičnosti, temveč se veseli resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse zdrži. Ljubezen nikoli ne mine.

(Korinčanom, 13:4)

Vse to je zapisano v knjigi vseg knjig – Svetemu pismu ali Bibliji. Knjigi krščanstva.

Danes sem se zbudila v sobotno jutro. Ponovno s cmokom v grlu, z žalostjo in večnim vprašanjem “Zakaj?”. Vzela sem v roke Sveto pismo in se potopila v branje. . . .

Spomin mi je odplaval v otroštvo, ko smo prav vsi v moji domači vasi v Rovtah obiskovali verouk. Takrat se mi je to zdela strašna potrata časa – 1h ura na teden je bila rezervirana za verouk, 1h pa za sveto mašo in bog ne daj, da so bili še kaki prazniki ali maj, ko smo prav vsak dan posebej šli k tako imenovanim šmarnicam. Doma sem starša vedno znova prepričevala, da za boga svetega, naj se me usmilita in me izpišeta. Brez uspeha.

Danes gledam drugače – verouk razumem kot uro etike in družbe na teden. Ne glede na to, da smo imeli zateženega in “zaplankanega” gospoda župnika, nas je preko sveto pisemskih zgodb učil kakšni ljudje moramo biti. Kaj je prav in kaj ni. Verouk mi je dal dodatno širino, znanje, me seznanil z besedami in besednimi zvezami: solidarnost, ljubezen, strpnost, odpuščanje, sprejemanje drugačnosti. . .

Slovenci, sploh na podeželju, še vedno množično obiskujejo svete maše in pošiljajo svoje otroke k verouku. Tako pravijo tudi statistični podatki in iz tega sklepam, da vedo kaj je zapisano v Svetem pismu in se verjetno trudijo živeti v skladu z zapisanim.

Zato danes ne razumem marsičesa. Vredu, moj problem, moja bolečina. Rada bi pa le en odgovor: Kako lahko kot starš in/ali pedagoški delavec zapreš vrata in rečeš NE šestim mladoletnikom (!!) brez spremstva?

V teh dneh je bilo povedano že vse in še več, ampak odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje še vedno nimam. In strinjam se s predsednikom vlade, ki je sicer potreboval po mojem mnenju preveč časa, da se je oglasil, pa vendarle:”A zdaj se bomo pa otrok bali?”

Še vedno pogrešam izjavo slovenske RKC, izjavo moralnega vodja Štuheca in nenazadnje izjavo velikega zagovornika otrok Primca. Gospodje, vedno imate polno nasvetov, kako moramo živeti in kaj je prav in kaj ne. Kje ste sedaj? Pa saj ni težko, papež Frančišek je namreč že povedal:

"Pozivam župnije, verske skupnosti, samostane in svetišča, da sprejmejo po eno begunsko družino," je dejal papež v nedeljski poslanici v Vatikanu v odzivu na največjo begunsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni, ko se na tisoče prebežnikov podaja na pot z Bližnjega vzhoda in Afrike. (MMC, sep. 2015).

Tu želim končati. Dogodki nedavnega tedna so se me dotaknili in me prizadeli. Ni mi prav, ampak Sveto pismo tudi pravi: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.«

Vir fotografije: Magruder 2005